Sladkorna bolezen tipa 1 in 2
Sladkorna bolezen ali Diabetes Mellitus je motnja v presnovi zaradi različnih vzrokov, zaradi katerih pride do hiperglikemije (prevelike koncentracije glukoze v krvi). Podobno kot v številnih drugih državah,tudi v Sloveniji ugotavljamo naraščanje bolnikov s sladkorno boleznijo, prav tako zbolevajo vedno mlajše osebe.
Glede na nastanek delimo sladkorno bolezen na dva tipa. Osnova za nastanek bolezni je pri obeh tipih genetska, vendar na nastanek vpliva tudi način življenja. Razlika med tipoma je predvsem v vzroku za nastanek bolezni.
Sladkorna bolezen tipa 1 (od inzulina odvisna sladkorna bolezen) je avtoimunska bolezen, ki se pojavlja v otroštvu in v mladosti (do 30. leta starosti). Pri sladkorni bolezni tipa ena beta celice trebušne slinavke prenehajo proizvajati inzulin, zato je zdravljenje z inzulinskimi injekcijami nujno od začetka pojava bolezni do konca življenja. Med sladkornimi bolniki je bolnikov s tipom 1 približno 10 %.
Sladkorna bolezen tipa 2 predstavlja najpogostejšo obliko sladkorne bolezni, saj jo ima približno 90 % vseh diabetikov. Pri sladkorni tipa 2 vzrok ni v pomanjkanju inzulina ampak se celice na proizvedeni inzulin ne odzivajo – govorimo o inzulinski rezistenci. Pri tipu 2 je inzulina v telesu lahko celo preveč. S starostjo se odpornost na inzulin in s tem tudi hiperglikemija povečujeta. Sprva pri zdravljenju hiperglikemije, ki meji na sladkorno bolezen, zadoščuje ustrezna dieta, kasneje pa se z napredovanjem bolezni bolniku lahko predpišejo antidiabetične tablete. Z leti lahko bolniki dosežejo tako visoke vrednosti glukoze v krvi, da je tudi pri njih potrebno zdravljenje z antidiabetičnimi injekcijami.
Pri nastanku sladkorne bolezni tipa 2 imajo neustrezne življenjske okoliščine večji vpliv kot pri nastanku sladkorne bolezni tipa 1. Večje tveganje za nastanek diabetesa tipa 2 imajo osebe z neprimerno prehrano, s preveliko telesno težo, osebe, ki se premalo gibajo, prav tako pa k nastanku bolezni prispeva tudi stres.
Poznamo tudi prehodno hiperglikemijo med nosečnostjo; gre za sladkorno bolezen tipa 2, ki nastane zaradi hormonskega stresa v nosečnosti in v 90 % primerov s porodom izgine. Hiperglikemija se pri ženskah s prehodno hiperglikemijo med nosečnostjo po 40. letu pogosto ponovi.
Sladkorno bolezen spremljajo tipični klinični znaki:
- pogosto uriniranje,
- dehidracija in huda žeja,
- slabo počutje,
- nepričakovana izguba teže kljub povečani lakoti in normalni količini zaužite hrane,
- zmanjšana odpornost,
- utrujenost,
- suha usta.
Pri sladkorni bolezni tipa 1 so ti znaki izraziti in trajajo krajši čas, pri sladkorni bolezni tipa 2 pa se razvijajo počasi in postopno, zato so večinoma neizraziti in se mnogo bolnikov svoje bolezni v začetnem stanju sploh ne zaveda.
Pri bolnikih s sladkorno boleznijo se tako kot pri drugih boleznih pogosto pojavijo zapleti.
Akutni zapleti so hiperglikemija in hipoglikemija (stanje znižane koncentracije sladkorja v krvi), do katere po navadi pride zaradi prevelike doze zdravil, prevelike telesne aktivnosti, premalo hrane ali opuščenega obroka ali pitja alkohola na prazen želodec. Hipoglikemijo prepoznamo po lakoti, drgetanju, znojenju, strahu, vznemirjenosti, bledici in lahko vodi v nezavest.
Kronični zapleti so kardiovaskularna obolenja (srčni ali možganski infarkt, ateroskleroza, angina pectoris), diabetična nefropatija (okvara malih žil v ledvicah), diabetična retinopatija (okvara žilic na očesnem ozadju), diabetična nevropatija (okvara živcev) in diabetična noga.
